Orientacijski tek je šport, ki ti vzame veliko moči, zraven pa potrebuješ precej znanja in dobro orientacijo. Prav zaradi vseh teh pogojev prijave na tako tekmovanje precej usihajo v vseh društvih po Sloveniji. Za mene in verjetno tudi za marsikoga drugega je najtežje, ko je proga speljana po gozdu. Točke so skrite za drevesi, v luknjah in med trnjem, zato smo člani v društvu Auris skupaj dorekli, če bo tekmovanje po mestu, se ga bomo udeležili, sicer ne. Na našo srečo je organizator, društvo iz Nove Gorice, tekmovanje organiziral po mestu. Iz našega društva Auris smo tekmovali Boris, Franci, Marko, Bojan, Mirsada in jaz. Problem pri udeležbi je imel sicer tudi sam organizator – DGN Severne Primorske, zato je za svoje člane, prijavili so jih kar 9, organiziral celo tečaj in ogled terena malo pred tekmovanjem, kar jim je prineslo celotno paleto medalj. Saj ne da jim na privoščim tako dobrega rezultata, ni pa to pošteno do preostalih tekmovalcev, ki terena nismo poznali in smo moral za vsako točko posebej pogledati na zemljevid, v katero smer se obrneš, čas pa teče. Prav zaradi vseh teh okoliščin sem tokrat prav ponosna na svoje odličje. V moji kategoriji nad 50 let sta prvo in tretje mesto dosegli članici Severne Primorske, vmes pa sem bila jaz. Moja oranžna majica je kar sijala med črnino Severne Primorske.
Sicer je bilo tekmovanje odlično organizirano, potekalo je gladko, brez pripomb in poškodb. Vsi tekmovalci smo prišli na cilj še ob pravem času, nikogar ni bilo treba iskati oziroma reševati. Dobili smo jasna navodila, malico in po tekmovanju kosilo.
Vročo Novo Gorico smo zapustili z malce grenkim priokusom. Od šestih možnih samo ena srebrna kolajna. A mi se ne damo, kajti naslednjič gremo na tekmovanje še močnejši. Pridruži se nam.
Maja Šušteršič
Fotografije
