Z Borisom sva na dom dobila srčno vabilo, v katerem je pisalo: »Pravijo, da je čas najdragocenejše darilo, ki ga lahko podarim drugemu. Vi to darilo prinašate v naš dom. Z vašo energijo, toplimi besedami, stiski rok in preprosto vašo prisotnostjo rišete nasmehe na obraze naših stanovalcev in bogatite njihov vsakdan …«. Torej sva vabljena kot dva od prostovoljcev na srečanje in kosilo. Vabilu sva se z veseljem odzvala, srečanje je bilo v sredo, 17. 6. 2026, v zimskem vrtu doma Taber.
Dom Taber deluje zelo dobro. Poleg redno zaposlenih odprtih rok vabijo tudi prostovoljce, da se ukvarjajo s starostniki, saj sami za tovrstne zadeve nimajo časa. Da pa so starostniki zadovoljni v tem življenjskem obdobju, piko na i dajo oziroma damo prav prostovoljci, 15 nas je sedelo za mizo, in vsak posameznik ima svoje poslanstvo. Nekateri prihajajo v dom, da starostnikom berejo, drugi pojejo, izdelujejo rožice iz krep papirja, ena gospa prihaja s svojim psom, nekateri rišejo, skratka starostnikom popestrijo dan, zaposlenim pa olajšajo delo. Iz našega društva Auris redno prihaja v dom Boris, z njim pa vedno ena asistentka, Darka, Olga ali jaz. Naša naloga je, da pregledamo slušne aparate. Dan, ko nas pokličejo, je za marsikaterega uporabnika že težko pričakovan. Vedno nas čakajo, vsak s svojo težavo. Boris je tehnični tip, ki pregleda in popravi aparate, asistentke pa med tem uporabnike kratkočasimo s pogovorom. Tako se včasih zalotimo, da smo s pogovorom rešili več, z aparati pa ni bilo nič narobe.
Tokrat z Borisom nisva prišla delat, vendar smo imeli sproščeno srečanje s kosilom, na katerem sta bila tudi direktor doma Taber, Peter Svetina, in delavna terapevtka, Nataša Lavtižar. Vsak izmed nas je v nekaj stavkih povedal svojo zgodbo, kaj delaš in zakaj prihajaš. Na koncu je nekaj zaključnih stavkov dodal tudi direktor. Meni je ostal v spominu stavek direktorja: »Jaz se bom še naprej trudil za dobrobit uporabnikov, sem pa izredno vesel in ponosen na svoje sodelavce, še najbolj na Natašo, jaz sem samo člen te verige, ona je pa steber.« Lepo zahvalo smo prejeli tudi prostovoljci, kar nam daje vedenje, da smo dobrodošli in delamo dobro.
Maja Šušteršič
Fotografije
