Zlata me je prosila, če bi letos jaz kaj povedala za dan žena, ker se ona že ponavlja. Lahko bi rekla: »Zlata, joj, sploh se ne spomnim, kaj si lani povedala! Lahko letos isto poveš.«
Ampak tako se ne odgovori tej gospe, dami, ženski, ki je vseživljenjsko delo posvetila dobrobiti določene skupine ljudi. Gluhim in naglušnim, ki so jih odrivali na obrobje. Zlata se desetletja trudi in to obrobje spreminja v center. Z nekaterimi od vami je od začetka, desetletja, z nekaterimi le nekaj let. Vsi jo poznate. Toliko dobrega delati za ljudi, ogromno tudi izven okvirov službe in plačila, tega se ne da naučiti, to je poslanstvo, to je v srcu te gospe.
Vem, da Zlata ni pričakovala tega uvoda. Naj nadaljujem.
Nisem ji torej rekla, saj lahko isto poveš kot lani. Iz spoštovanja. Pa sem prišla do te ključne besede. Spoštovanje. Spoštovanje med partnerjema, spoštovanje med ljudmi, med narodi… Ja, tudi ljubezen je zelo pomembna. Najlepše je, če gresta spoštovanje in ljubezen z roko v roki. V zgodovini – saj so moški od nekdaj ljubili ženske, vse bi naredili za njih – niso jih pa spoštovali. Ne do te mere, da bi jih imeli za enakopravne. V pradavnini je bilo poslanstvo moškega, da s fizično močjo zaščiti pleme in zagotovi nadaljevanje vrste. Ta fizična moč se je izrodila v nadvlado ženskemu spolu.
V temi zgodovine so se izgubila mnoga imena žensk, ki so si na različne načine prizadevale, da bi se izvile iz manjvrednosti. Da bi si pridobile socialno, ekonomsko in politično enakopravnost. Te ženske so prispevale k nastanku svetlejših časov na prehodu v 20. stoletje, ko so dosegle prvo praznovanje (1911) dneva žensk, a le v nekaterih državah. Sprva je bil dan žensk 19.marca. Od leta 1917 se praznuje 8.marca, zaradi dveh velikih dogodkov. Na ta dan so potekali obsežni protesti v Petrogradu, iz katerih je nastala komunistična Oktobrska revolucija in ravno tako na 8. marec so bili na drugem koncu sveta, v New Yorku, shodi žensk, predvsem tekstilk, za volilno pravico.
Kar se pa tiče volilne pravice žensk, jo je prva podelila Nova Zelandija že 1893, večina držav nekje do 1921, nekatere pa po drugi svetovni vojni. Kot zanimivost, tudi Švica šele 1968, Portugalska 1974… Na Slovenskem so dobile ženske volilno pravico leta 1920, a le za eno leto, nato jo je Beograd prepovedal in so jo v Sloveniji dobile spet šele leta 1945. V muslimanskih državah je še vedno nimajo…
Razglasitev dneva žensk in razglasitev volilne pravice pa nista pomenili tudi kar avtomatično enakopravnega položaja žensk v vseh družbenih sferah. Tudi v najbolj razvitih državah morajo ženske še vedno storiti in doseči več, biti boljše in sposobnejše od moških za enako vrednoteno delovno mesto. In žal so še vedno države, kjer so ženske povsem brez osnovnih pravic, tudi brez pravice do izobraževanja, namenjene le za razplod…
Če pogledamo današnje aktualno dogajanje – ta dva svetovna voditelja, polna samih sebe, z ogromnim moškim egom, ki se mu je pridružil pohlep, denar, oblastnost in druge okoliščine – prepričana sem, če bi bilo med politiki več žensk, bi bilo vojn manj. Tema dvema in še mnogim državnim voditeljem je spoštovanje drugih narodov tuje. Mi tega zunanjega sveta ne moremo spreminjati, spreminjamo pa lahko svoj mali svet. Da se spoštujemo med seboj. In pa prav je, da pokažemo spoštovanje do tistih žensk, ki so trpele in si prizadevale za volilno pravico, in, kot je prej rekla tudi Zlata, gremo kmalu tudi me na volišče.
In seveda, mi tukaj in zdaj. Vem, da med nami je spoštovanje, vseeno pa bi vas, drage gospe, prav zaradi invalidnosti, zaradi vsega, kar ste dosegle kljub svojim omejitvam, spomnila na spoštovanje vsake posebej do sebe same. Spoštujte se.
Še enkrat vsem iskrene čestitke ob dnevu žena.
(Darka Erklavec)
Fotografije
