Za odprtje nove sezone Aurisovih pohodov nismo mogli izbrati lepšega dne. Prvi četrtek
marcu je bilo nebo modro in brez oblačka, brez vetra, temperatura pa idealna za sproščeno
gibanje v naravi in oglede znamenitosti.
Cerklje na Gorenjskem so prelepo majhno mesto in center ne tako majhne občine.
Wikipedija pravi: Občina Cerklje na Gorenjskem je bila ustanovljena leta 1994. Nahaja se na
prehodu Ljubljanske kotline v gorski svet Kamniško-Savinjskih Alp na severu in v hribovski
svet Tunjiškega gričevja na vzhodu. Obsega 7800 ha in je razdeljena na 30 naselij, katerih
tretjina leži v hribovitem svetu in dve tretjini na ravninskem delu občine. Skupaj štejejo skoraj
8.000 prebivalcev. Občina je del Upravne enote Kranj in pripada Gorenjski statistični regiji.
Da so Cerklje mesto prijaznih ljudi, nam je dokazal župan Franc Čebulj, ki nam je na začetku
poti skupaj s svojo pomočnico razdelil uporabna priložnostna darila ter vsem pohodnikom
zaželel srečno pot. Mestna hiša je v neposredni bližini cerkve Marije Vnebovzete, ki je
največja cerkev v cerkljanski občini in stoji v središču Cerkelj, na mestu, kjer je po mnenju
zgodovinarjev prva cerkev stala že v 9. stoletju.
Na pohod nas je popeljala Olga Grošelj, sicer domačinka iz Cerkelj in članica društva Auris.
Nekaj korakov od mestne hiše nas je ustavila pred prekrasno vilo iz 19. stoletja, poletno
rezidenco nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja ter nam na kratko povedala
zanimivosti o vili. Ob vili smo videli tudi lepo urejen spominski park z doprsnimi kipi veljakov,
ki so s svojim delovanjem in ustvarjanjem dali prispevek tako občini Cerklje kot tudi
zakladnici slovenske kulture.
Iz Cerkelj nas je Olga vodila na mehko gozdno pot, ki nas je v sprehajalnem tempu pripeljala
do gradu Strmol s prekrasno okolico. Od dvanajstih srednjeveških dvorcev na območju
današnje cerkljanske občine je grad Strmol edini, ki se je ohranil do danes. Po nastanku
spada med najstarejše gradove naokoli, v pisnih virih je prvič omenjen že davnega leta 1287.
Njegov lastnik je bil vitez Verijand Strmolski, ki je imel grad v posesti do 15. stoletja, nato pa
so se lastniki menjavali. Med zadnjimi je bil industrialec Rado Hribar iz Ljubljane. Danes je
grad protokolarni objekt Republike Slovenije, leta 2004 pa je bil razglašen za kulturni
spomenik državnega pomena. Pod gradom je bil nekdaj ribnik z dvižnim mostom, ki je bil ščit
pred vpadi Turkov, danes pa je pod njim umetno zasnovano jezerce.
Od gradu Strmol nas je Olga popeljala do ribnikov Češnjevek. Ribnika sta glinokopnega izvora
in sta na voljo ribičem ter sta pod okriljem ribiške družine Domžale Pšata. Poleti je tam zelo
priljubljen ribolov soma. Nas pa je predvsem pobožala tamkajšnja narava. Mir in pogled na ti
dve jezerci, na s cvetočim prvim pomladnim cvetjem okrašene brežine, je bil prava paša za
oči in dušo.
Zaokrožili smo okoli jezerc, se vrnili mimo gradu Strmol in ob vračanju proti Cerkljam smo se
spotoma ustavili še pri Jenkovi lipi v vasi Dvorje, ob rojstni hiši skladatelja in dirigenta
Davorina Jenka (1835–1914). Le-ta je avtor dveh himen Naprej zastave slave, ki je zdajšnja
himna slovenske vojske in sedanje državne srbske Bože pravde. Uglasbil je tudi pesem z
naslovom Lipa zelenela je, ki je ponarodela in nekaj naših pohodnikov je dokazalo, da pesem
kar dobro poznajo.
Nedaleč od parkirišča naših vozil smo približno dveinpolurni pohod zaključili, kot se spodobi
– veseli, sproščeni in z uživanjem v lokalni kulinariki. Še enkrat hvala naši vodički Olgi in
upamo, da nas kmalu spet popelje v svoje lepe konce!
LIPA ZELENELA JE
(Davorin Jenko)
Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala,
d’jal sem, da sem v raju.
Veje raztezavala
k nebu je visoko,
meni pa je do srca
segala globoko.
Ptičice je lipica
v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo,
me je ohladila.
Revica pa je sedaj
skoraj ovenela,
cvetje, listje zeleno
zima ji je vzela.
Spavaj, draga ljubica!
Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena
novi cvet bo gnala.
Fotografije
