Vsak prvi četrtek v mesecu je dan, namenjen pohodu naše planinske sekcije na predlog udeleženca, ki ga po tehtnem razmisleku potrdi še strokovni pohodniški odbor.
Cilj septembrskega pohoda je bil najstarejši cestni prelaz v Evropi, ki je tudi eden najlepših, kar je seveda treba doživeti v živo.
Zbrali smo se parkirišču pred predorom, vreme je bilo kot naročeno, dobra volja kot vedno, še toliko bolj ob spominskem darilu občine Tržič. Še malce bolj veseli smo bili, ko smo na klopci ob vodnjaku srečali našega člana Janeza s partnerko. Tega sploh nismo pričakovali, zato smo bili srečanja še toliko bolj veseli.
Ob krasnih razgledih in sproščenih pogovorih je ovinkov počasi zmanjkalo in kar naenkrat smo bili pri koči. Postrežba je bila odlična, za kar je poskrbel vedno prijazni Žiga. Povsem slučajno smo srečali tudi dobre stare prijatelje iz Tržiča, Darjo in Rada, ki sta bila povsem slučajno tudi na Korčuli v času našega izleta in ni manjkalo pohvalnih in prijaznih besed na račun našega društva.
Svet je res majhen, res je lepo tako povsem slučajno in nepričakovano slišati kaj pohvalnega o našem društvu ter o vsej dobri volji in pozitivni energiji, ki jo vsepovsod izžarevajo naši člani.
Prijetnemu druženju na sončni terasi ob planinskem čaju je bilo treba počasi reči adijo in se odpraviti v dolino.
Še prej pa nam je Darka z res izbranimi besedami povedala marsikaj zanimivega o zgodovini starega in novega Ljubelja, ki sta imela pomemben vpliv tudi na tržno gospodarstvo celotne tržiške doline.
Tržič je v Sloveniji znan po marsičem, tudi po znamenitih štrukljih. Logično je bilo, da gremo preverit še to lokalno znamenitost, zato je bil obisk gostišča Moji štruklji še ena odlična izbira tega dne.
Ob tako krasni in pestri ponudbi se nekatere sploh niso znale odločiti, kaj bi, ampak v bistvu napaka sploh ni bila možna. Karkoli izbereš, je odlično, kar so na koncu pokazali prazni krožniki in zadovoljni obrazi, nekateri so naročili še kaj dodatnega in tako dalje.
Skratka vse je bilo z odliko: pohod, vreme, druženje, veselje in za zaključek še malica za bogove, ob kateri nas je od samega blaženega zadovoljstva kar malce zaneslo v grešne misli, da bi ustanovili kulinarično sekcijo, ki bi se posvetila zgolj strokovnim pokušinam lokalnih dobrot. K sreči smo se dokaj hitro zresnili tudi ob misli na znani slovenski pregovor, ki pavi, da brez dela ni jela, kar pomeni, da brez pravega pohoda tudi dobre malice ni.
Se vidimo na naslednjem pohodu planinske sekcije AURIS Kranj.
Boris Horvat Tihi
Fotografije
