Andreja Ančimer je dolgoletna članica društva Auris. Po izobrazbi je učiteljica in je do bolezni učila na osnovni šoli v Tržiču. V njeno življenje in življenje celotne družine se je nepovabljeno prikradla neozdravljiva bolezen, ki ji jemlje vid in sluh.
Do upokojitve sem bila njena osebna asistentka. Zanjo je sicer zelo lepo skrbel in še danes skrbi njen mož Janez, a sem ga, ko sem bila pri njej, razbremenila. Veliko sva hodili na sprehode ali pa sem jo kar tako vozila z avtomobilom in razlagala, kje se voziva. Rada sem jo peljala tudi v večjo trgovino, kjer sem jo posedela v invalidski voziček in kar tako sva si ogledovali stvari. No, ona z mojo pomočjo. Artikel sem ji dala v roke in ona je ugotavljala, kaj je to. Z Andrejo se je lepo pogovarjati. Čeprav je že zelo slabo slišala, se je navadila mojega glasu, jaz sem pa tudi vedela, kako pristopiti za boljše razumevanje. Ob turobnih dnevih sva posedali doma in sem ji brala knjige ali sva skupaj reševali križanke.
Jaz sem se upokojila, v društvu Auris niso več izvajali programa osebne asistence in zato je moje delo pri Andreji prevzela njena hči Maja. Večino bremena pa je spet prevzel mož Janez.
Andrejo zdaj v imenu društva obiščemo enkrat na leto. Vedno nas je vesela. Pohvalila se je, da redno telovadi, da prihaja k njej fizioterapevtka, da pridejo vnuki in kam vse jo mož Janez vozi. Žal pa ne more slediti pogovoru v krogu družbe, a po obrazni mimiki vidiš veselje, da je kljub svoji nemoči sprejeta.
Andreja je velika borka in marsikomu je lahko velik zgled. Ko smo zdravi, vse preveč jemljemo življenje kot samoumevno. Pomislimo kdaj na bolne in bodimo hvaležni za zdravje in mir.
Maja Šušteršič
